Nahajate se na arhiviranem spletnem mestu 46. Tedna slovenske drame - za obisk aktualnega spletnega mesta, kliknite tukaj.

46. Teden slovenske drame

Torek, 7. april 2015

Nagrade 45. tedna slovenske drame so podeljene

Med nagrajenci Banyan tree productions iz Bombaja, Katja Markič, Vasja Predan AGRFT in Gledališče Glej ter Simona Semenič

 

Nagrada občinstva

Za nagrado občinstva so se potegovale  vse predstave iz tekmovalnega, spremljevalnega in mednarodnega programa. Občinstvo je predstave ocenjevalo na glasovnih lističih z ocenami od 1 do 5.

Najvišjo povprečno oceno je prejela predstava Vzemi me v roke ( Take Me in Your Hands) Evalda Flisarja v režiji Dipike Roy in izvedbi  Banyan Tree Productions iz Bombaja, Indija in sicer 4,8

 

Nagrada za mladega dramatika

Prešernovo gledališče na Tednu slovenske drame od leta 2012 podeljuje tudi nagrado za mladega dramatika. Zanjo konkurirajo nova slovenska dramska besedila avtorjev, starih do trideset let. Avtor, ki konkurira za nagrado za mladega dramatika, ne more istočasno poslati istega besedila na natečaj za nagrado Slavka Gruma.  Žirija je izmed  osmih prispelih besedil nagradila delo Katje Markič  Ptice selivke.

Obrazložitev:

Ptice selivke so igra, v kateri trije antagonisti stišano in pridušeno dramatično spregovorijo o odnosih, o skoraj nomadski naravi človeka, ki se seli med svojimi spomini, med mislimi, od govora proti tišini in nazaj. Ne samo iz enega stanovanja v drugo, ne samo od človeka do človeka ali od strani do strani v knjigi, pri čemer so najbolj pomembna prazna mesta, naša življenja so projekcija. Drugi tako ne dosti več kot material za našo samoizgradnjo. Igra problematizira jezik, naravo memoarskega gradiva, njegovo preoblikovanje in samo branje. V tem je oborožena z avtorefleksijo, osveščena in se spogleduje s sodobno teorijo o neobstojnosti in fluidnosti naše identitete.

 

 

Grün-Filipičevo priznanje

Prešernovo gledališče Kranj kot organizator Tedna slovenske drame podeljuje priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji v preteklih desetih letih. Grün-Filipičevo priznanje je ime dobilo po dveh pomembnih slovenskih dramaturgih, esejistih, gledaliških teoretikih in utemeljiteljih sodobne institucionalne dramaturgije na Slovenskem, Herbertu Grünu (1925–1961) in Lojzetu Filipiču (1921–1975). Podeljuje se od leta 1979, od leta 2003 bienalno.

Žirija je odločila, da priznanje prejme Vasja Predan

Obrazložitev:

Grün-Filipičevo priznanje na 45. tednu slovenske drame 2015 prejme kritik, publicist in teatrolog Vasja Predan za poglobljeno in tankočutno spremljanje slovenskega gledališča. Kljub častitljivemu kritiškemu stažu Vasja Predan še zmeraj neutrudno piše in objavlja in temeljno prispeva k refleksiji o tej najbolj efemerni med vsemi umetnostmi. Dolgi vrsti kritiških in teatroloških študij je v zadnjem času dodal še knjigo Literarni in gledališki publicizmi (Književna zadruga, 2012). Njegovo znanje in védenje je neizmerno široko, njegov spomin je prava zakladnica gledališke zgodovine, njegova radovednost pa zmeraj sveža in odprta za vsakokratne čutne, estetske in intelektualne dimenzije gledališča. S svojimi članki in razmišljanji, s svojim pisanjem, bodisi v kritiški, esejistični ali dnevniški obliki, Vasja Predan naše gledališče bogati in bistveno dopolnjuje. Svojo pozornost podeljuje tako predstavam in njihovim ustvarjalcem kot tudi gledališkim teoretikom. Gledališče razume kot celostno umetnost, ki ima tudi sociološki, psihološki in širši kulturni in zgodovinski pomen. Zaveda se ranljivosti, krhkosti in minljivosti živega gledališča, zato se mu posveča odgovorno, kritično in ustvarjalno. Njegova strastna privrženost gledališču, njegova vsestranska informiranost in njegova poklicanost k pisanju predstavljajo dragocen zgled, ki mu izrekamo priznanje in zahvalo.

 

Šeligova nagrada

Za Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev festivala po izboru žirije se potegujejo predstave, ki jih selektor uvrsti v tekmovalni program.

Selektor letošnjega festivala je bil Gregor Butala, predstave v tekmovalnem programu pa je ocenjevala mednarodna žirija v sestavi: Zala Dobovšek, kritičarka in dramaturginja, dr. Milivoje Mladenović, publicist, dramatik, predavatelj, umetniški vodja gledališča Sterija in selektor festivala Vršačka jesen, in Alja Predan, dramaturginja in direktorica Festivala Borštnikovo srečanje.

Žirija je odločila, da Šeligovo nagrado prejme predstava 1981 Simone Semenič, v režiji Nine Rajić Kranjac in izvedbi ter produkciji Gledališke skupine mladih/AGRFT  in Gledališča Glej

Obrazložitev:

Uprizoritev 1981 je kompaktna, izčiščena, v estetiki in mizansceni precizno zasnovana odrska upodobitev dramskega besedila, ki ga označuje fragmentarna dramaturgija, prestreljena s časovnimi, prostorskimi in identitetnimi preskoki. Besedilo ponuja visok potencial preigravanja in izumljanja odrskega jezika, ki ga najmlajša generacija gledališčnikov zajame odgovorno, s polnim zanosom in scela. Zdi se, da je dramski rokopis Simone Semenič – izvedbeno izzivalen, zahteven in razplasten – naletel na izvrsten posluh, razumevanje in natančno analizo ter naposled inventivno uprizoritveno obliko. Režijska misel Nine Rajić Kranjac je sveža, razbremenjena konvencij, odmerjeno (pre)drzna, predvsem pa tako idejno kot izvedbeno izjemno dinamična, tekoča, že skoraj odrezava. Premalo bi bilo reči, da je celotna igralska zasedba medsebojno uigrana, presežek je prepoznati v pripadnosti, v poenotenem izraznem kodu in enakozvočnem izvajalskem utripu, ki pa jim vseskozi puščajo prostor za uveljavitev individualnih igralskih pečatov. 1981 je navzven komorna uprizoritev, ki spretno razpolaga z drobnimi, a lucidnimi metaforami, simboli in zgodovinskimi relikti, prek katerih smo posrkani v vrtljiv mehanizem časovnega stroja; premetava nas iz sočnega socializma v današnji čas in spet nazaj. Četudi izvajalci nikoli niso izkusili jugoslovanskega ozračja, v omenjeno obdobje vstopajo izjemno ozaveščeno – kritično, in vendar senzibilno. Preslikavo zgodovinskega okvirja podajajo spoštljivo, a tudi z rezkimi odjeki ironije, parodije in z neobremenjeno mladostniško vibracijo. Prav v tem razmerju pa se skriva inteligentnost uprizoritve, ki ne poveličuje preteklega niti sedanjega časa, ampak ju raje z distanco premetava, sooča njune vrednote ter ostri v izrisovanju "pionirskega tovarištva" in boleče dandanašnje odtujenosti. Uprizoritev 1981 priča o perspektivnem, silovitem in vitalnem razumevanju gledališča in gledaliških prijemov, ki so sodobnemu občinstvu preprosto nujni.


 

 

Nagrada Slavka Gruma

Strokovna žirija za Grumovo nagrado, nagrado za mladega dramatika in Grün-Filipičevo priznanje v sestavi režiserka Renata Vidič (predsednica), kritik Matej Bogataj, dramaturginja in prevajalka Darja Dominkuš, igralka Vesna Jevnikar ter režiser in literat Marko Sosič je v konkurenci petintridesetih prispelih in treh lani nominiranih dram, izbrala pet besedil, ki se potegujejo za nagrado Slavka Gruma.

1. Vedrana Grisogono: Delamo na sebi
2. Vinko Möderndorfer: Tri ženske
3. Simona Semenič: sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije
4. Rok Vilčnik - rokgre: Tarzan
5. Matjaž Zupančič: Pesmi živih mrtvecev

 

Žirija je soglasno odločila, da nagrado prejme Simona Semenič za besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije

Obrazložitev:

Dramsko besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije je pronciljiva drama, ki domala že presega dramsko formo in se spogleduje z narativnostjo. Besedilo nima didaskalij, te so vpete v sam dramski dialog, ki ga zaznamuje izrazita zvočna podoba.

Posvečena je spominu na tri izjemne ženske: aktivistko Sophio Magdaleno Scholl, revolucionarko Sofijo Perovskajevo in matematičarko Marie-Sophie Germain. Vse tri so v drami obsojene na smrt z obglavljenjem.

Dramsko dogajanje je postavljeno med sedem kuharic, sedem pričevalk človeške zgodovine, ki pripravljajo hrano za vojake, ki se bojujejo na fronti. Medtem ko lupijo krompir in komentirajo dogajanje, se nam razpre vsa beda človekove nravi in vojnega časa.

Drama obsoja vojno, konformizem in eliminacijo ljudi, ki s svojim delovanjem izstopajo iz povprečja.

Sedem kuharic predstavlja konformizem, ki hrani vojni stroj, tega pa predstavljajo vojaki, ki obenem zatirajo upor zoper obstoječi režim. Upor predstavljajo Sofije. Drama izpostavlja tudi žensko vprašanje. Ni naključje, da so kuharice, predstavnice konformizma, ženske. Ženske, ki ne prenesejo, da bi bile ženske uspešnejše od njih. Če bi ženske volile ženske, bi bile te v politiki močneje zastopane in mogoče bi bil svet manj surov.

Kljub težki tematiki je drama napisana lahkotno, duhovito in tekoče ter ponuja pravi uprizoritveni izziv.


Iskalnik